Tomaž Miholič, OŠ Duplek
Povzetek
Učitelji v slovenskem šolskem prostoru imamo že 15 let na voljo seminarje za uporabo spletnih učilnic, že desetletje je dostopen nekoliko preroško poimenovan seminar »Spletna učilnica kot matematično učno okolje« in vendar nam je nedavno delo na daljavo ponudilo popolnoma nove izzive.
Uveljavljenih in v razredu preizkušenih didaktičnih pristopov ni bilo mogoče le prilagoditi delu na daljavo, zato smo se ozirali po drugačnih. Iskanje ustreznega skupnega imenovalca digitalne kompetence učitelja in njegovih učencev je marsikdaj preveč omejevalo pedagoško delo.
Iskali, in tudi našli, smo način, kako s pomočjo relativno rigidnega okolja spletnih učilnic učencem omogočiti enoten dostop do šolskih vsebin, hkrati pa učiteljem dopustiti dovolj pedagoške svobode, da oblikujejo svoj pristop.
Pri pouku matematike smo oblikovali način poučevanja, ki je učencem omogočal, da sami razporejajo dnevne aktivnosti, prevzamejo odgovornost za učenje, obenem vedo, kako uspešni so, ne izgubijo stika s sošolci, upoštevajo povratne informacije učitelja in vse našteto počnejo na njim dovolj razumljiv in enostaven način. Učiteljem smo tako zagotovili dober vpogled v znanje učencev, njihov način razmišljanja, motivacijo in željo po uspehu. Omogočeno je bilo skorajda samodejno oblikovanje sumativnih ocen, ki so učencem in staršem še vedno pomemben del šolanja.
Učencem smo učne vsebine posneli in jih ponudili v video obliki. Posnetke smo oblikovali tako, da so učencem bodisi pomagali pri samoevalvaciji bodisi jih vodili po učni poti. Učenci so sproti objavljali dokaze o učenju, v obliki fotografij in tudi kratkih analiz svojih napak ali uspehov.
Kontinuirano delo na daljavo nam je omogočilo vpogled v način razporejanja časa za učno delo, razkrilo učence, ki jim tak način dela ustreza bistveno bolj kot tradicionalni pouk v šoli, hkrati pa tudi tiste, ki jim ta način ne ustreza. Razlike v znanju med učenci so se povečale.
Izkušnja dela na daljavo, čeprav neželena, je preveč dragocena, da bi jo v celoti zavrgli.